Jutro prvega dne

Petra je hitela. Veter je kuštral njene kratke lase. Pot do službe so požirali ostri koraki. Vaška cesta je bila umazana od blata kot vsako pomlad, ko okoliški kmetje začnejo z delom na njivah. Tudi njeni črni reasonable čevlji so bili na konicah blatni. Čeprav so bili že zdelani, jih je rada nosila, ker so bili udobni, z ravno prav visoko peto in uporabni za najrazličnejše priložnosti. Zagledala se je v ostanke zemlje na čevljih in razmišljala o današnjem jutru.

Otroka sta spet zaspala. S težavo ju je spravila iz postelje. Pomislila je: "Ne smem jima več pustiti gledati resničnostnega šova tako dolgo." Tudi vsebina oddaje jo je vedno bolj motila. Otipavanje pod odejo le ni primerno za osemletnika in njegovo mlajšo sestrico. "Pri vsem jutranjem nemiru je še dobro, da sem že včeraj pripravila obleke za danes. Temno modro trenirko in s Spidermanom potiskano majico za Kristijana ter roza pajkice in rožasto mikico za Nejo. Zdajle ju bo grel topel flis. "Popoldne bo pa že kar malo toplo za dolg rokav", je pomislila. "Upam, da bodo vzgojiteljice Neji snele jakno, da ne bo spet čisto premočena." Zadnjič so pozabile, površne, kakor so, in deklica je prišla domov mokra od spodnje majice do jopice. Njeni kodrasti laski so se kar lepili na otroški vrat.

Že je bila pred vrati službe. Delala je na lokalni pošti, sprejemala pošiljke in prodajala glasbene voščilnice. Na posebno razburljiv dan je poštar raznašal pokojnine, ki so jih vaški starostniki dobivali v gotovini. Ne moreš zaupati bankam in plastičnim karticam. Denar se prime v roke, se prelista kot kupček kart in prešteje z oslinjenimi konicami prstov.

"O, Mojca!", se razveseli sodelavke. V črni torbici s srebrno zaponko, ki jo nosi na rami, pobrska za ključi poštnega urada. Mojca jo ogleduje s širokimi očmi. "Lepa srajca", pravi. Skupaj vstopita skozi vrata.